Messer - Global Site - Gase und Know-how für ihren Erfolg.
 

Zgodovina, razvoj in pomen varilne tehnike v svetu

V svetu

Že 5000 let pred našim štetjem so ljudje znali pridobivati železo iz rud v plitvih zemeljskih pečeh. Takoj po odkritju so spoznali, da se ta kovina, ko je razžarjena lahko oblikuje s kovanjem. Spoznali so tudi, da je s kovanjem možno kovino tudi spojiti. Tako se je rodila tehnika kovaškega varjenja in v bistvu ostala enaka vse do danes. Vse do sredine 19. stoletja so imeli kovači na voljo samo kovaška ognjišča in kladiva. V drugi polovici 18. stoletja pa so bili odkriti plini kot posebna vrsta naše materije. Anglež Priestly je leta 1774 odkril kisik, Anglež Cevendis leta 1781 vodik, Nemec Wöhler acetilen, Anglež sir Ramsay leta 1894 argon in Nemec Cleve leta 1895 plin helij. Spoznali so, da nekateri od teh plinov gorijo, drugi samo pospešujejo gorenje, tretji pa ga dušijo. Plini so se takrat uporabljali samo v laboratorijih in je bila njihova cena previsoka, tako da širša uporaba plinov v industriji sploh ni bila možna. Ko pa je Francoz Moisan leta 1892 konstruiral prvo električno obločno peč za proizvodnjo cenenega kalcijevega karbida, je bila pot za proizvodnjo acetilena odprta. Kasneje je bilo odkrito polnjenje acetilena v jeklenke. Leta 1902 sta se istočasno razvila postopek utekočinjenega zraka ter princip frakcionirane destilacije utekočinjenega zraka, s katero je bilo mogoče zelo ekonomično odvajati kisik od dušika in tako industrijsko proizvajati kisik. Poznavanje razvoja proizvodnje industrijskih plinov omogoča lažje razumevanje težav pri razvoju tehnike talilnega varjenja.

Nekaj poglavitnih letnic in mejnikov v razvoju varilne tehnike v svetu:

1821
Anglež Davy in Rus Petrov odkrijeta električni oblok.

1840
Dr. Johannes Dingler zamenja kovaško ognjišče z gorilnikom, v katerem zgoreva mešanica plina vodika in zraka. Plamen doseže večjo temperaturo kot je temperatura tališča svinca in cinka, kovini se stalita in spojita ter ustvarita homogen spoj. Tako je Dingler pred 167 leti postal izumitelj talilnega varjenja. Poimenoval ga je avtogensko varjenje danes pa je bolj znano kot plamensko varjenje.

1885
Anglež Davy in Rus Petrov prijavita in prejmeta patent za postopek talilnega varjenja kovin s pomočjo električnega obloka.

1887
Benardos prijavi dva patenta:
• obločno varjenje sive litine z zahtevo po patentni zaščiti za uporabo glino
  vsebujočega kremenčevega peska kot talila;
• možnost električnega obločnega  varjenja v različnih legah s pomočjo grafita
  ali koksa.

1888
Nenry Sainte Clair Deville in Thomas Fletscher razvijeta gorilnik za mešanico vodika in kisika. Z gorilnikom je bilo možno pretaljevati tudi jeklo.

1890
Rus Nikolaj Slavianov je patentiral uporabo žice kot dodajnega materiala in elektrode hkrati.

1903
Podjetje Griesheim razvije vodikov plamenski rezalni gorilnik z dvema šobama. Ena služi plamenu, druga pa curku kisika.

1903
Francoz Fouche uspe razviti prvi gorilnik acetilen-kisik.

1905
Podjetje Griesheim oziroma njegov strokovni sodelavec Ernst Wiss prijavi gorilnik acetilen-kisik patentnemu uradu in leta 1906 dobi patent.

1905
Wiss in sodelavec Hilpert iz podjetja Griesheim priredita prvo predavanje o možnosti plamenskega varjenja jekel.

1908
Šved Kjelberg patentira iznajdbo oplaščene elektrode »elektroliti druge stopnje«. Šele tukaj se začne hiter razvoj elektrovarjenja v svetu.

1920
G. Nobel vpelje pojem avtomatskega varjenja z neskončno žico, predhodnico današnjih postopkov MIG in MAG.

1930
National Tube Company vpelje postopek varjenja pod praškom.

1957
Začetki plazemskega varjenja in varjenja z elektronskim snopom.

1970
Izdelan je prvi CO2-laser za varjenje z močjo 100W. 

V letu 1927 in v naslednjih letih so v Ameriki že pričeli s prvimi preizkusi električnega obločnega varjenja pod zaščito helija »Heliarc«, kar pa se v začetku zaradi pomanjkanja helija in še nepoznane možnosti industrijskega pridobivanja argona ni dalo prenesti v Evropo. Bistveni razvoj varilstva kot spajanja kovin pod zaščito plinov se je začel med drugo svetovno vojno in po njej.

V novejšem času se varilni postopki nenehno razvijajo. Danes poznamo več kot 220 postopkov spajanja. Postopki so specializirani za posamezne namene. Nekaj sodobnih postopkov varjenja:

  • T.I.M.E. (Transferred Ionised Molten Energy) postopek je razvilo podjetje Fronius, varjenje z večkomponentnimi plini omogoča velik talilni učinek;
  • STT postopek je razvilo podjetje Lincoln za varjenje tankih pločevin oziroma velikih varilnih rež;
  • torno varjenje z gnetenjem aluminijevih zlitin je razvilo podjetje Essab;
  • rentgenski žarki za varjenje kompozitov Ti, Al;
  • varjenje z magnetnim pulzom, doseganje tokov do 2000000 A v času 100µs, pri tem pa se osnovni material ne segreje za več kot 30 ˚C;
  • MIG spajkanje z neskončno žico;
  • Hybrid-Laser – kombinacija MIG in laserskega varjenja…

Novih postopkov varjenja je vedno več in postajajo vse bolj strogo namenski. Pomembno vlogo pri razvoju postopkov in varilnih izvorov pa sta v novejšem času prevzeli računalniška tehnologija in robotika, ki nam omogočata 100-odstotno ponovljivost ter lažje optimiranje varilnih parametrov.

Kontaktna oseba

Stanko Jamnikar


Tel: 02 669 03 26
Faks: 02 661 60 41
Mob: 041 339 842
[E-Mail]